2017

Inventura minulega leta,leta,ki mi je prineslo največ v vsem mojem življenju.
Leto spoznanj,rasti in razvoja.
ZIMO , umirjenega duha, po razburkanem poletju.Tako kot narava,ki jo pobelijo snežinke in jo odanejo v bel puh miru.
Vse tja do POZNE POMLADI ,živim med kemoterapijo (xeloda)in dokaj umirjenimi markerji (okoli 500),za mene …super.
Hrana in voda,čaj in joga,malo meditacije in dolgi sprehodi v prečudoviti naravi Koroške in Lošinja…vse mi tako zelo paše…
druženja s “prijatelji “takšnimi in drugačnimi več niso stalnica…poti vijugajo v valovih spoznanj.
Narava in objemi mojega Duškota so pristni in polnijo moje srce.
POLETJE razburka valove v mojih mislih …markerji rastejo…ker je podnajemnik dobil hrano in energijo za svoj obstoj in potovanje po raznih stopnicah mojega stanovanja.
Xeloda dela ….mogoče???Kdo ve?
Veš ti ?Ve moja onkologinja?Kako naj vem?
Zakaj se to dogaja?
Sedaj to vem,!
Vem tudi,da dela moj UM..ki hrani barabo v mojem telesu….ponoven strah ,  ki me grize…  strah pred minljivostjo…odhoda..
Poletje se nagiba v JESEN..,,duša polna jeze in zamer še raste , zamere so vedno večje,,,Zakaj?
Ker sem 11 let čakala , na kanček pozornosti…
Ker sem čakala na tople objeme…
Ker sem oseba,ki veliko daje  in potem čaka,na male pozornosti…
In to  grize moj mir.
Markerji okoli 1080…hmmmm.
ZIMA ,že v novembru…čeprav sem se bala novembra ko hudič,mi je zato pa prinesel veliko darilo…
SPOZNANJE !
NIČ VEČ ZAMERE,
                             ,ker za vse poskrbim sama
                             ,ker sem si zadostna
                             ,ker sem jaz jaz
                             ,ker več ne potrebujem vaše pomoči,ki sem jo čakala
                              ,ker vse kar sem dajala,ne potrebujem vračila,ker sem vse dala zato,ker rada dajam in dajala še bom,samo,najprej sebi in tistim,ki to cenijo.
                             ,ker več nisem jezna na bolezen
                             ,ker imam mir v svojem umu,ki sem ga tako dolgo čakala
                              ,ker sem srečna takšna kot sem,,,izrezana,pohabljena,brez nohtov,s kožo ki mi je prevelika,…..
                               ,ker sem in Klicaj!
To sem jaz.TAKŠNA KOT SEM.
Lepa,tam kjer me vidijo tisti,ki si to želijo.
Ljudje beremo knjige,poslušamo predavanja o duhovnosti,o tem kako bi morali živeti, zakaj?
Boš ti živel kot on?
Ali boš nekdo drug?
Bodi ti, sam to , kar si .!
December poje slovo letu 2017,
kako sem srečna,da sem ga doživela, srečna
Si tudi ti ?
Še imaš čas,izlušči srčico leta in poglej,
tudi ti si srečen,ker si ga bil deležen…
nisi zadovoljen?
Hej , potem stopi do ogledala , gol ,  tak kot te je mati narava poslala sem med nas,
postoj in se poglej…
Ti kaj manjka?…
NE  !
Manjka ti samo objem…objami se in si reči
 HVALA DA SEM , TO , KAR SEM…!
Naj ti ostane en lep spomin na 2017,
to ti želim.
Ksenija20171228_09172120171227_153559
Advertisements

Rojstni dan

Jupi…..še sem tu !

Danes rojstni dan praznujem,tako zelo srečna,ker je mi tako zelo lepo,ker sem nadvse srečna ,ker ŽIVIM !
BRAVO!
Ne, ni mi jih bilo podarjeno,zelo sem se trudila,da sem jih doživela.
Niti pod razno ni bilo lahko
5 operacij
9 vrst kemoterapij,ena bolj huda kot druga
3 x brez las
nohti so in niso
5 vrst hormonskih terapij
obsevanje vratu
obsevanje sednice zaradi metastaz v kosteh
Pa še milijon drugih težav…
Pa kaj,,,,nasmeh na obraz in zaplešem v december..
Ja , minil je pust november, pregnal ga je bleščeč sneg, sonce, vse se lesketa v spokoju zime…kako je narava lepa v spremembah letnih časov.
Ne dovolim vam,da ste žalostni zaradi malih neumnosti, ki se vam podijo po dvorišču,,,
Spomnite se tu in tam na mene,
pa bo vse mačji kašelj,nič več ne bo bau bau..
Zdaj pa rokavice,topla kapa,šal in šibam v sončen dan ,
 k tebi, življenje moje naproti …k tebi,
 ki te ljubim.
Jupiiii, srečnica jaz !
P.s.

Zakaj praznujem ta dan,je za marsikoga vprašanje….?
Zakaj praznovati dan,ki ti je prinesel tako kruto novico?
Zakaj?
Zato ,ker sem lahko zelo srečna ,da sem še pravi čas zvedela za vse spremembe ,ki so se dogajale v mojem telesu.
Zato,da sem po uri joka, se spustila v napad,na iskanje možnosti ,da temu nepovabljenemu podnajemniku pokažem kdo je gospodar telesa..!
Zakaj vam pišem?
Zato, da boste svoje telo imeli radi in ga z vso ljubeznijo poslušali , ker vsaka minuta šteje.
Še enkrat…IMEJ SE RAD !
                    SAMO ENKRAT ŽIVIŠ !
                        CMOOOOOOOK
20171206_165202

November

Tako ,kot se dan prevesi v noč,tako kot se poletje skrije pred jesenjo..tako se telo polno energije , prevesi v melanhonijo jeseni…sonce nam oktober hrani ,zato je tako prečudovit,da pozabiš na minljivost telesa..

Žarki upanja pa te grejejo, zato bodi hvaležen za vsak nov dan,dan ki se z nočjo poslovi in ti da ponovno nov dan.
In takšen je spet in spet , če ga znaš sprejet in obogatit s smehom in veseljem.

Ni potrebno dosti,pa ti ostane na vsak dan , en lep spomin.
Ja , srečna sem, ker še sem,pa čeprav nevem , kako lahko prenašam vse te kemoterapije in vse te strupe v svojem telesu.Vedno ko obležim in sem tako prekleto sama s svojo bolečino se sprašujem kako dolgo še lahko zdržim???
Kmalu bo 11 let..hm …ja , ni malo…!
Spet prihaja november ,kako zelo te MRZIM.
Tako zelo,da se te res bojim…
megla,veter,gola drevesa,posušene trave,,,
Kako zelo si te želim preskočit ,kot mladina ki  preskoči potok ob mostičku …
Podajmo si roke,ki  naj nas grejejo v sivini novembra,,,poljubimo  topla lica, dragih ljudi…objemimo se tam ob kaminu plesajočih isker ognja,,,bodimo srčni do soljudi…tistih na ulici,službi ,.na poti gozda  ..tam kjer si ti ,
so tudi dobri ljudje !
Samo dvigni pogled in poglej koliko srečnih ljudi bo ob tvojem nasmehu.
Naj mine ta siv november ,ki se bo kmalu pognal v nas,….
1.november ,,,tako se začne,,,se spomnimo vseh nam dragih , ki plavajo na puhastih oblakih …
Ali je samo ta dan?
So si to zaslužili?
Ali pa je to dan,ko se moramo zazret v sebe in se ob vseh svečah ozret okoli in se spomnit na to ..da je prepozno …
Ali res?
Ne , poglej kako” nimaš”časa …
Za te, ki so danes tu …še…živi,…
Ja ,naj mine siv november..

Zakaj?

Ja ,to je vprašanje,na katerega so tisti,za katere sem mislila,da najbolj z zanimanjem berejo moje misli,da jih najbolj zanima kaj se z menoj dogaja,..dobili odgovor že pred mesecem.

Zato,ker sem dobila povratne informacije..Češ,ne piši več,ker nas spravljaš v slabo voljo,prenašaš svojo bolečino na nas in bla,bla,bla
Nato pa prejšnji vikend sredi naše čudovite Ljubljane dobim dobro,zdravo klafuto..
Hej punca,zakaj ne pišeš?Kaj je s tabo?Nesramna si,,,Ali se sploh zavedaš koliki ljudem dviguješ voljo,voljo do srečnega življenja,pa čeprav je včasih brezupno…?
Hej,piši!!!Objem in ni je več bilo.
Meni pa je dala mislit.Stisk roke mojega Duškota,je povedal vse.
Tako ,pa sem spet tu.
Prisežem,nič in nihče me več ne odvrne od tega,da vam in sebi PIŠEM.
Minilo je poletje,trave Lošinja so se posušile,…vendar dež jim je dal novo moč.Tukaj je spet pomlad v septembru.
Vse je tako lepo zeleno in sveže.
Skale so oprane in spet sijejo pod žarki sonca,ki ima sedaj tisto čudovito moč,energije življenja.Valovi kristalnega morja udarjajo in se razblinijo na tisočero kapljic,ki me objemajo  …samo bele rise na moji koži ostajajo tja v noč.
Ta veličina sožitja narave me spomni na članek v oniplus…kjer novinarka opisuje obisk v Nepalu pri nuni,ki je svoje življenje namenila sirotam…Ob skromni skodelici riža pove
Ta skodelica ima luknjo in skoznjo pada hrana za vse ki je nimajo, zato polni skodelico,da bo vedno polna in tako bodo srečni in siti vsi okoli tebe.
Ja,polnimo skidelice,dajmo ljubezen,toplino ,objem in pogovor,vsem okoli sebe.
Bodimo to ,kar nekateri niso.
Nekako ne morem zastopit ljudi,ki se skrivajo,skrivajo svojo ljubezen,
bolezen,rojstvo,srce…
živijo v zlati kletki,skriti…sami?
Sami, v misli,da je življenje labirint skritih zakladov,ki jih ne smeš deliti z drugimi.
Ali nismo ljudje,ravno zato,ker imamo srce za prijateljstvo.
Sploh se ne zavedajo dejstva,da je srečo in žalost potrebno delit…
Ko se zbudiš iz teme sna,je nov dan in naj ga sonce spremlja vsak dan.
Nisem pozabila na obljubo
Moj dan 2.del…pride…jutri zagotovo.
Naj vas objamejo moje slane kapljice lošinjskega morja…
Ksenija

Upanje s soncem v duši

Hvala vam v podpori iskanja upanja,hvala vam v moji trnovi,vijugasti poti,prepleteni s padci in vsponi bolečine utrujenega telesa…

Ksenija ne daj se,če kdo,ti to zmoreš
Saj si naš sonček,naše upanje….
Takšni odgovori mi dajo voljo in vem..nisem sama in vem…zmoremmm
Nato pa dobim sporočilo:
To pa ni pošteno ,da pišeš o padcih in demotivaciji in s tem se ignorantsko predstaviš pred par 1000 upancev,
ki ti sledijo v tvojem upanju,optimizmu,
energiji komaj mogočega in verjetnega
Dvigni se,tja kjer si …
To mi napiše moj ljubljeni Duško,,,jezen,,,,žalosten,,,,
prestrašen pred minljivostjo …
Izgubo …
Hmmm,ja imaš prav,toda odločila sem se,da bom pred vami točno to, kar sem in PIKA.
Žalostna,jezna,smešna,tečna,otožna,vihravo srečna…takšna kot sem.
In zato,naj vas moj blog spremlja,tudi če mi je kdaj težko,
brezupno,ker vedite,
tisti ki ste zdravi,
kako vam je lepo ,lepo na tej zemlji radosti …RAJU širnega osončja.
Vsi drobni problemi,,,kaj je to ?
Samo da si zdrav … 😀.
V 11’tih letih večnega straha  pred smrtjo in kupom kemoterapij,obsevanj,hormonskih terapij,bolečin v kosteh,slabostjo ,,,,sem včasih tako utrujena,da mi še moja MAČJA moč ne pomaga…
No , pa je bil v ponedeljek pregled in sem spet začela plezat iz temačnega brezna v sončen dan…jetrni testi so normalni,  marker S-CA 15-3  je sicer 580 ..
sicer pa kaj je to za mene…leta 2015 je bil 3800..
Obljubim vam,še se bom trudila,za tebe dragi sin,za tebe dragi Duško,za vas dragi prijatelji ,
za vas ki vam dajem VOLJO IN UPANJE!
Naj nam bo še dolgo lepo .
Lep sončen pozdrav od mene ,
ki ljubim življenje 😄
20170708_181740

Moj dan – 1. del

Naj vam da navdih,meni je 11 let pomagalo ,predvsem sem imela zelo dober imunski sistem,ki pa je zelo pomemben.

Še ko sem v postelji, se močno pretegnem,kot da sem velikan.
Z zaprtimi očmi 5xgloboko vdihnem v pljuča,5x v trebuh..vedno sledi dolg ..izdih..vse slabo izdihnem.
Šele nato odprem oči,se nasmejim,ker je nov dan,nov čudovit dan,ker sem še in ker sem srečna.   Se objamem! Bravo!
Vstanem in se globoko prepognem,obvisim,z rokami delam kroge.Nato naredim” kačo” joge …to kar mi paše..
Meditiram nekaj minut,toliko,da povabim vso energijo jutra v svoje telo.
Nato grgram olje,orehovo ali sončnično…izpljunem in si umijem zobe.
Nato popijem 3dcl tople vode…čim bolj hitro.
Pojem čmočko in nato popijem zelenjavni napitek ali proseno kašo ali ploščico posušenih semen z maslom,domačo marmelado in zelen čaj.
Nedelja je rezervirana za jajčke naših res srečnih domačih kokošk,papriko in ploščico.
Pred večjo aktivnostjo pa žganci s kokosovim mlekom..
Vsak dan popijem kavo …tisto brez sladkorja in mleka…
Do kosila popijem 1,5 litra vode in 3dcl koprivovega oz regradovega čaja..
Okoli 10 pojem sadež
Kosilo:
Zelenjavna juha ali miso juha..vsak dan
Žitarice z zelenjavo
Solata
Ribe – v petek
Meso – kot dodatek v nedeljo
Večerja:
Od novembra do regrata…zelenjavna juha brez žitaric ,moke, mesa .
Ko je regrat in domača zelenjava…oh solate…vedno do 18 ure.
Popoldan
3dcl vode malo limone,sode in ščepec soli
Pred spanjem
Vroče kokosovo mleko s cimetom,kakav, kardamom in kurkuma.
To je moj dan       1.del
Nadaljevanje sledi.
Joj…imejte VOLJO !
Jaz mojo še vedno iščem!
20170624_201131

Moj dan

Čeprav ni dan ,ki bi dajal navdih in veselje.čeprav je dan ,ki ti bi moral dajat le to in samo to…ljubezen,voljo ,srečo in hrepenenje…

Ja ,moral bi biti tak dan,,,toda jaz sem iz dneva v dan bolj utrujena od kemije ki me grize in je .
Ne vem zakaj ne grize tega nesramnega podnajemnika…grize le mene…packa nemarna.
Roke in podplati so kot šmirgel papir,nacefrani in hrapavi…peče in skeli,,,koža se vleče kot čigumi odvržen sredi ceste . Bleg!
Ne bom se več šla to kemo Xeloda..
 16 mesecev je res dolga dobe.
Sem se je branila z vsemi štirimi,,,sem jo sprejela in upala na najino prijateljstvo,,,pa je zahrbtna zver.
Niti pomislit ne smem , kakšni so moji organi,moja postojnska jama v kateri mrgoli kapnikov ,razjetih tunelov,…škoda da ni ribic,mogoče bi le te napadle zverino in jo zmrcvarile do konca…
Hm,moj optimizem je splaval med vse te valove ,se razbil na belih čereh Jadrana.
Jadra plapolajo v vetru,obsijana s soncem moči živlhenja…zakaj me ne objame kot nekoč?Zakaj ,potuje mimo …dalec,daleč v neskončnost obzorja.
Mogoče je prišel čas,ko ga moje telo več noče?
Ali vemo kdaj je trenutek ,ki nam daje pot v odhod?
Ali se takrat zaveš,da je velik nesmisel,kemija, hrana ,joga, meditacija…
ali je to le čas melanhonije…?
Ali je le nemoč ,se borit na tej dolgi vojni črti   ..v strelnem jarku padlih mladih življen ?
Obljubila sem vam MOJ DAN,
Trdim ,da mi je ta program prinesel več kot vsa farmacevtska znanost sveta.
Ko prepleteš MOJ DAN Z VOLJO V OBJEMU LJUBEZNI,dobiš rezultat.
Do takrat, ko še volja zdrži ,se podnajemnik skriva v kotih prepletenih s pajčevino…
ko pa poči nitka ,s katero sta povezani ti in volja…potem.. .,potem odpotuje pisan balon mad bele oblake ,na katerih nas čakajo vsi tisti ,ki so na mehkih puhcih že dolgo….
Oh, za katerim ovinkom je obtičala moja
VOLJA????
Jaz je ne najdem VEČ!
20170706_185306