Tudi sonce je zašlo

Velikonočni ponedeljek , s soncem obsijano jutro.
Žarek poboža mi obraz,  na mehkem vzglavniku . Pomežikam in poskušam odpret oči , ki so tako suhe kot vse v meni , je zažgano, od te kemoterapije…ja , zdrave in rakaste celice več nimajo sokov življenske energije…počasi,
 res počasi mi le uspe
in ustnice se mi razlezejo v velik, srečen nasmeh….
modrina neba obsijana s soncem…
Kaj je lepšega ?
Pocukam mojega zaspanca , ga močno objamem in mu stisnem en tak, ta pravi ljubezenski poljub…vstani…greva…
nazadnji dan smučarske sezone na Kopah.
Pohodne smučke in se zapodima v hrib….
ja , D in psička…jaz po par korakih lovim sapo.
Nič ne pomaga…ne sonce , ne svež pohorski zrak…ne ptičje žvrgolenje…ne moja želja…ne moja trma..
nič…
Do prvega hribčka ..porabim še zadnji atom energije.
Pred očmi ni sonca in belih kristalčkov snega..
črnina…
kot da padam v brezno brez dna.
Spomnim se Armstronga ko opisuje kako po tretji kemi se vsede na kolo in v prvi vspetini ga prehiti ženička s cekrom zelenjave v košari….ja mene bi sedaj še polž prehitel…sreča ,da ne lezejo po snegu,
imam pa res srečo.
Vsa besna pridem domov…kako zelo sem žalostna.
Pa saj bo bolje!
Ne ,ne bo.
Dolgo predolgo traja to zažiganje vseh vitalnih celic mojega telesa.
Sreda,,, nič ne komentiram,nič ne razpravljam…
pohlevno pustim še zadnjo kemo…
o tumorskih markerjih se sploh več ne pogovarjama…
nima smisla…
Zadnja kema  !
13 .še ct…23.zadnji pogovor….Slovo .
11 let prijateljstva se končuje tako kot se končujejo prijateljstva ,s stiskom roke in iskrenim pogledom.
Grem svojo ,
novo pot !
Kaj mi bo dala ?
Mir ! Mir v duši in v mojem telesu.
Zaslužim si to.
Moj zelo ljub pisatelj Tiziano Terzani
v knjigi..Še en krog na vrtiljaku….
ki sem jo brala že nešteto krat….
piše:::
Zdravilec je malemu dečku dal napoj …vendar deček v mukah umre.
Skrušen zdravilec gre do svojega učitelja in ga v solzah vpraša , kaj je storil narobe in le ta mu odgovori….
                     Nisi molil , dragi moj .
Takrat , ko več ne zaupamo
 predvsem ne  verjamemo ,,
takrat ,
ko nas zdravijo zdravniki ali zdravilci brez zaupanja v ozdravitev….
takrat ni ozdravitve.
Sedaj ležim v mehki postelji ,
v krčih bolečih nog,rok…
hecno ,tako vsaj vem…da sem še …tu.
Zunaj se oglašajo naše ptičke selivke,
kako sanjsko  pesem žvrgolijo…
pojdite ven in se jih naposlušajte…
kaj vemo,
kako dolgo nam še bodo tako lepo žvrgolele ???
20180317_14154720180320_163122
Advertisements

Kje si sonce?

Kje si sonce?
Kje je tvoja toplota?
 Kje so tvoji žarki,ki bi božali moje utrujeno,boleče telo?
Kje ?
Za katerim vogalom čepiš  in se skrivaš?
Nesramen si, jezna sem na te……veš dovolj je te zime, mraza, megle, turobnih misli….dovolj!
Pridi  in  ostani…ne pa ,da se prikažeš ,nam daš kratek nasmeh radosti…in jo pobrišeš spet daleč stran .
Ostani….ostani za dolgo.
Veš ,osrečil boš toliko žalostnih ljudi, premraženih živalic ,zaprtih popkov rožic, brstov dreves, ki te čakajo ,tako kot jaz.
Kako bi mi bilo lažje prenašat kemo ,
ta strup , ki se mi pretaka po žilah….
in naj mislim , da je to moje zdravilo ,
da ga sprejmem kot zlato kapjico zdravja…..
če pa me priklene na posteljo drhtečih nog, bolečih mišic,…..
če bi me grel  ,bi bilo vse lažje, privabil bi mi velik nasmeh in pregnala bi s skupnimi močmi žalost.
Zaupala bi ponovno v uspeh zdravljenja, sprostila bi utrujeno telo in se podala v moj cvetoč Čunski …
tam kjer mi sreča piše pesem življenja,
tam na skalnati pečini dehtečega smilja ,  žajblja in nežnega timijana…
kaplice me osvežijo, slane bele sledi na moji ogreti koži rišejo zemljevid ljubezni do življenja.
Živeti s soncem objeti …to si želim , ti tudi ?
Seveda, vsem nam je sonce in njegova toplota hrana vsaki drobni celici telesa…
zato ,
naj posije , naj nas obda z magičnim sijem ….naj bo pomlad , cvetočih travnikov ..
srečnih ljubečih prepletenih parov…
                    LJUBEZEN
Kako si želim, da vam bo življenje pisalo sonce in ne bolezen  ….vsem vam poznanim in vsem, ki berete oz ste del moje poti…

2018

poslovila se je sedmica ,tam na toplem otoku smaragdnega morja , ob zvokih petja tropskih ptic in bitju najinega srca.

Bila sva spet tam,kjer pozabiva na starost,bolezen in uro.
Tu se vse ustavi,čeprav vstajama s soncem, ki tam preko morja iz Kambodže posije v najin zaliv.Na terasi pozdrav soncu in novemu dnevu na pot.
Milino najinih obrazov ne zmoti nič,prav nič…midva in to je to.
Najin motor naju vodi po ozki cesti ,
ja zamenjana položaja najinih teles, ki se plete kot doma …haha…zato je Duško tako nasmejan.
Vse pa mine in tudi ta pot se konča ,
ostane spet tako močan spomin…
ki naj dolgo greje.
Vrnitev te hitro potegne v vrtinec resnice.
Škoda.
Toda,to je življenje.
Vrnitev na onkologijo me strezni in postavi v kruto realnost…
Pa sem po dveh letih spet tu ,
kjer sem bila…
markerji 3800,
metastaze na jetrih..ali še kje?
S kselodo smo prekinili decembra,dve leti je bila v meni…bilo mi je dve leti navkljub stranskim učinkom terapije super.
Bila sem tu in večji del
zelo ,zelo srečna…
Nova kemoterapija,,,bo nagnala podnajemnika iz jetr…pa bodi v kosteh,tam me več ne motiš,drugje me pusti na miru …
ne maram te.
Tja v žilo je stekel Paklitaksel albumin in mi deset dni povzročal grde bolečine,,,
čeprav sem se zavlekla pod puh in drgetala od grizenja zveri po mišicah in kosteh,čeprav sem popustila in sprejela protibolečinske koktajle…nič…razen čas ni pomagal..in…in…
Moji kravželjčki so se danes poslovili,del terapije,,,pa sprejmi če moreš,odvrgla sem masko,toda to sem vzela čisto preveč resno…golobučnica.
Kako zoperno je ležanje in čakanje na sonce pomladi….
Moj Duško me zelo kulturno postavi na smuči in dve uri deklamira pesem vspodbude v snežni lepoti obsijani s soncem …vriskam od sreče ,srce mi zapoje in vem ,zdaj vem…še bova hodila po najini poti….ki traja vsak dan…ker imava to srečo,da je najina valentinova pot  vsak dan že 35 let….
Pa vseeno…srečnica sem jaz.
Si tudi ti?
Potrudi se,saj ni ga čez ljubezen.
P.S.
Vsak dan se potrudi in naredi svojemu telesu uslugo,nateraj ga v gibanje tam zunaj na svežem zraku,ker brez kondicije ni ozdravitve,nobene bolezni…je ni!

2017

Inventura minulega leta,leta,ki mi je prineslo največ v vsem mojem življenju.
Leto spoznanj,rasti in razvoja.
ZIMO , umirjenega duha, po razburkanem poletju.Tako kot narava,ki jo pobelijo snežinke in jo odanejo v bel puh miru.
Vse tja do POZNE POMLADI ,živim med kemoterapijo (xeloda)in dokaj umirjenimi markerji (okoli 500),za mene …super.
Hrana in voda,čaj in joga,malo meditacije in dolgi sprehodi v prečudoviti naravi Koroške in Lošinja…vse mi tako zelo paše…
druženja s “prijatelji “takšnimi in drugačnimi več niso stalnica…poti vijugajo v valovih spoznanj.
Narava in objemi mojega Duškota so pristni in polnijo moje srce.
POLETJE razburka valove v mojih mislih …markerji rastejo…ker je podnajemnik dobil hrano in energijo za svoj obstoj in potovanje po raznih stopnicah mojega stanovanja.
Xeloda dela ….mogoče???Kdo ve?
Veš ti ?Ve moja onkologinja?Kako naj vem?
Zakaj se to dogaja?
Sedaj to vem,!
Vem tudi,da dela moj UM..ki hrani barabo v mojem telesu….ponoven strah ,  ki me grize…  strah pred minljivostjo…odhoda..
Poletje se nagiba v JESEN..,,duša polna jeze in zamer še raste , zamere so vedno večje,,,Zakaj?
Ker sem 11 let čakala , na kanček pozornosti…
Ker sem čakala na tople objeme…
Ker sem oseba,ki veliko daje  in potem čaka,na male pozornosti…
In to  grize moj mir.
Markerji okoli 1080…hmmmm.
ZIMA ,že v novembru…čeprav sem se bala novembra ko hudič,mi je zato pa prinesel veliko darilo…
SPOZNANJE !
NIČ VEČ ZAMERE,
                             ,ker za vse poskrbim sama
                             ,ker sem si zadostna
                             ,ker sem jaz jaz
                             ,ker več ne potrebujem vaše pomoči,ki sem jo čakala
                              ,ker vse kar sem dajala,ne potrebujem vračila,ker sem vse dala zato,ker rada dajam in dajala še bom,samo,najprej sebi in tistim,ki to cenijo.
                             ,ker več nisem jezna na bolezen
                             ,ker imam mir v svojem umu,ki sem ga tako dolgo čakala
                              ,ker sem srečna takšna kot sem,,,izrezana,pohabljena,brez nohtov,s kožo ki mi je prevelika,…..
                               ,ker sem in Klicaj!
To sem jaz.TAKŠNA KOT SEM.
Lepa,tam kjer me vidijo tisti,ki si to želijo.
Ljudje beremo knjige,poslušamo predavanja o duhovnosti,o tem kako bi morali živeti, zakaj?
Boš ti živel kot on?
Ali boš nekdo drug?
Bodi ti, sam to , kar si .!
December poje slovo letu 2017,
kako sem srečna,da sem ga doživela, srečna
Si tudi ti ?
Še imaš čas,izlušči srčico leta in poglej,
tudi ti si srečen,ker si ga bil deležen…
nisi zadovoljen?
Hej , potem stopi do ogledala , gol ,  tak kot te je mati narava poslala sem med nas,
postoj in se poglej…
Ti kaj manjka?…
NE  !
Manjka ti samo objem…objami se in si reči
 HVALA DA SEM , TO , KAR SEM…!
Naj ti ostane en lep spomin na 2017,
to ti želim.
Ksenija20171228_09172120171227_153559

Rojstni dan

Jupi…..še sem tu !

Danes rojstni dan praznujem,tako zelo srečna,ker je mi tako zelo lepo,ker sem nadvse srečna ,ker ŽIVIM !
BRAVO!
Ne, ni mi jih bilo podarjeno,zelo sem se trudila,da sem jih doživela.
Niti pod razno ni bilo lahko
5 operacij
9 vrst kemoterapij,ena bolj huda kot druga
3 x brez las
nohti so in niso
5 vrst hormonskih terapij
obsevanje vratu
obsevanje sednice zaradi metastaz v kosteh
Pa še milijon drugih težav…
Pa kaj,,,,nasmeh na obraz in zaplešem v december..
Ja , minil je pust november, pregnal ga je bleščeč sneg, sonce, vse se lesketa v spokoju zime…kako je narava lepa v spremembah letnih časov.
Ne dovolim vam,da ste žalostni zaradi malih neumnosti, ki se vam podijo po dvorišču,,,
Spomnite se tu in tam na mene,
pa bo vse mačji kašelj,nič več ne bo bau bau..
Zdaj pa rokavice,topla kapa,šal in šibam v sončen dan ,
 k tebi, življenje moje naproti …k tebi,
 ki te ljubim.
Jupiiii, srečnica jaz !
P.s.

Zakaj praznujem ta dan,je za marsikoga vprašanje….?
Zakaj praznovati dan,ki ti je prinesel tako kruto novico?
Zakaj?
Zato ,ker sem lahko zelo srečna ,da sem še pravi čas zvedela za vse spremembe ,ki so se dogajale v mojem telesu.
Zato,da sem po uri joka, se spustila v napad,na iskanje možnosti ,da temu nepovabljenemu podnajemniku pokažem kdo je gospodar telesa..!
Zakaj vam pišem?
Zato, da boste svoje telo imeli radi in ga z vso ljubeznijo poslušali , ker vsaka minuta šteje.
Še enkrat…IMEJ SE RAD !
                    SAMO ENKRAT ŽIVIŠ !
                        CMOOOOOOOK
20171206_165202

November

Tako ,kot se dan prevesi v noč,tako kot se poletje skrije pred jesenjo..tako se telo polno energije , prevesi v melanhonijo jeseni…sonce nam oktober hrani ,zato je tako prečudovit,da pozabiš na minljivost telesa..

Žarki upanja pa te grejejo, zato bodi hvaležen za vsak nov dan,dan ki se z nočjo poslovi in ti da ponovno nov dan.
In takšen je spet in spet , če ga znaš sprejet in obogatit s smehom in veseljem.

Ni potrebno dosti,pa ti ostane na vsak dan , en lep spomin.
Ja , srečna sem, ker še sem,pa čeprav nevem , kako lahko prenašam vse te kemoterapije in vse te strupe v svojem telesu.Vedno ko obležim in sem tako prekleto sama s svojo bolečino se sprašujem kako dolgo še lahko zdržim???
Kmalu bo 11 let..hm …ja , ni malo…!
Spet prihaja november ,kako zelo te MRZIM.
Tako zelo,da se te res bojim…
megla,veter,gola drevesa,posušene trave,,,
Kako zelo si te želim preskočit ,kot mladina ki  preskoči potok ob mostičku …
Podajmo si roke,ki  naj nas grejejo v sivini novembra,,,poljubimo  topla lica, dragih ljudi…objemimo se tam ob kaminu plesajočih isker ognja,,,bodimo srčni do soljudi…tistih na ulici,službi ,.na poti gozda  ..tam kjer si ti ,
so tudi dobri ljudje !
Samo dvigni pogled in poglej koliko srečnih ljudi bo ob tvojem nasmehu.
Naj mine ta siv november ,ki se bo kmalu pognal v nas,….
1.november ,,,tako se začne,,,se spomnimo vseh nam dragih , ki plavajo na puhastih oblakih …
Ali je samo ta dan?
So si to zaslužili?
Ali pa je to dan,ko se moramo zazret v sebe in se ob vseh svečah ozret okoli in se spomnit na to ..da je prepozno …
Ali res?
Ne , poglej kako” nimaš”časa …
Za te, ki so danes tu …še…živi,…
Ja ,naj mine siv november..

Zakaj?

Ja ,to je vprašanje,na katerega so tisti,za katere sem mislila,da najbolj z zanimanjem berejo moje misli,da jih najbolj zanima kaj se z menoj dogaja,..dobili odgovor že pred mesecem.

Zato,ker sem dobila povratne informacije..Češ,ne piši več,ker nas spravljaš v slabo voljo,prenašaš svojo bolečino na nas in bla,bla,bla
Nato pa prejšnji vikend sredi naše čudovite Ljubljane dobim dobro,zdravo klafuto..
Hej punca,zakaj ne pišeš?Kaj je s tabo?Nesramna si,,,Ali se sploh zavedaš koliki ljudem dviguješ voljo,voljo do srečnega življenja,pa čeprav je včasih brezupno…?
Hej,piši!!!Objem in ni je več bilo.
Meni pa je dala mislit.Stisk roke mojega Duškota,je povedal vse.
Tako ,pa sem spet tu.
Prisežem,nič in nihče me več ne odvrne od tega,da vam in sebi PIŠEM.
Minilo je poletje,trave Lošinja so se posušile,…vendar dež jim je dal novo moč.Tukaj je spet pomlad v septembru.
Vse je tako lepo zeleno in sveže.
Skale so oprane in spet sijejo pod žarki sonca,ki ima sedaj tisto čudovito moč,energije življenja.Valovi kristalnega morja udarjajo in se razblinijo na tisočero kapljic,ki me objemajo  …samo bele rise na moji koži ostajajo tja v noč.
Ta veličina sožitja narave me spomni na članek v oniplus…kjer novinarka opisuje obisk v Nepalu pri nuni,ki je svoje življenje namenila sirotam…Ob skromni skodelici riža pove
Ta skodelica ima luknjo in skoznjo pada hrana za vse ki je nimajo, zato polni skodelico,da bo vedno polna in tako bodo srečni in siti vsi okoli tebe.
Ja,polnimo skidelice,dajmo ljubezen,toplino ,objem in pogovor,vsem okoli sebe.
Bodimo to ,kar nekateri niso.
Nekako ne morem zastopit ljudi,ki se skrivajo,skrivajo svojo ljubezen,
bolezen,rojstvo,srce…
živijo v zlati kletki,skriti…sami?
Sami, v misli,da je življenje labirint skritih zakladov,ki jih ne smeš deliti z drugimi.
Ali nismo ljudje,ravno zato,ker imamo srce za prijateljstvo.
Sploh se ne zavedajo dejstva,da je srečo in žalost potrebno delit…
Ko se zbudiš iz teme sna,je nov dan in naj ga sonce spremlja vsak dan.
Nisem pozabila na obljubo
Moj dan 2.del…pride…jutri zagotovo.
Naj vas objamejo moje slane kapljice lošinjskega morja…
Ksenija