Škržati

Pa sem le zamenjala štiri stene za prostranost turkiznemodrine morja,
ki se v daljavi stika z najlepšo barvo neba,
ki jo zmoti bel oblaček  tu in tam…da je vse še bolj kičasto,,,
Letos so škržati peli tako zelo veselo,
da mi je v srcu igrala pesem,
ki je ne igra noben orkester..je to nirvana?
Še v sanjah nisem upala,še v scenariju ni bilo napisano,da bom to doživela…
čeprav vedno nosim v srcu kanček optimizma,
sedaj ga nisem.
Kako hudo je bilo,vemo mogoče šele sedaj.
Kje sem imela še moč,
da sem ob vsem tem še praznovala z mojimi tremi osebami
 B.na čolnu???
 Z.na v petek…???
 I.v soboto???
Kako sem bila srečna goti da sem bila ob tebi na ta čudoviti večer  …veš?
Ponedeljek je prinesel realnost,,,
odhod… in spet odhod…trombociti…9,pritisk 50/32…da o drugih parametrih ne govorim…
Pa po štirinajstih dneh ko se trombi dvignejo na veličastnih 37…dobim dovoljenje za moj Lošinj,,,
Če bi jodlala bi..ali pa sem ..kdo ve???
Jutra v zabodarskem tam ob 7 zjutraj,,,
sonce mi ne paše…
zvečer sončni zahodi na Kamenčičih…
Ali srce lahko poči od sreče ?
Stiskala sem ga ,močno v objemu mojega Duška,tako sem bila srečna.
Ko ti mož streže ,kuha ,te umiva, maže,…
ko te skoraj nese na plažo,
ker ti nimaš moči,
ker ti je vse napor…
ti, ki si tu prehodil kilometre ,
ti, ki si cele dneve vandral po teh belih skalah,,
ti ,ki si prekolesaril po dolgem in počes vse kotičke ,,,
sedaj ob močni roki ,drhteč, nemočno stopiclaš do cilja.
Sprva ti je nerodno,
se jočeš, ob nemoči…
potem si hvaležen in kako zelo.
Ceniš in veš da je to ljubezen.
Ja , je !
No pa se je tudi to spremenilo,
jaz ki ljubim mrzlo vodo,me sedaj v tej topli vodi zebe in v prsnem košu stiska.
Slovo….
Slovo z Lošinja je tako źalostno.
Ga bom še videla ?
Doźivela?
Kaj bi dala za objem mojih dragih 23. tam v Zabodarskem?
Kaj bi dala za sončen zahod na Kamenčičih?
Kako so želje na enkrat tako drugačne…
nič materijalnega, ne obleke, ne nakit,,,
samo objemi ljubih ljudi…
mojih domačih dragih oseb…
Slaba kri , utrujenost .
Spet Ljubljana, kemoterapija ,brez transfuzij ne gre…
Kako dolgo bo tako ?
Sedaj sem v objemu Uršlje Košenjaka…zelene Drave…
moj vrt, sivka in vrtnice…
ležalnik,
vsi metuljčki, čebele , diši in vse buhti…
Ali vidite tudi vi vse to ???
Ali  slišite vdihe svojega dragega zjutraj ko se dela dan, ?
Ga primete za zlate roke hvaležnosti in ga objamete ?
Danes , jutri…ni važno kako dolgo…danes je tu…in ti ob njem.
Lahko to pozabiš …pojutrišnjem?
Mogoče …eni   ?
Jaz, ne bi !
Še 13 dni….mi uspe ?
Kaj misliš ?
A0CFC650-AFE8-4CA5-B717-BAA128A0D7DD
Advertisements

Štiri stene

Štiri stene so še vedno moj “dom”,
ki me vedno bolj duši in grize.
Jaz, dekle akcije in energije že tretji teden zbiram moči, za nekaj malih strumnih korakov.
Ta pot je vedno bolj klavrna,,,
kaj bi pisala drugače,
če so trnji posuti tam ,kjer bi morali bit cvetni listi rdeče dišeče vrtnice.
Slovenj gradec ,,hvala vam ,
bili ste tako zelo predani in pozorni, srečna sem, da se je vse začelo pri vas ,
lažje sem spolzela sem na onkologijo…
ki sem se je res bala…
Ljubljana,,,nadaljuje se pozornost in srčnost osebja ,ki je tako predano svojemu poslanstvu…vsak po svoje,
se trudi in vam povem,,,
težko je to delo…
gledaš ljudi vsak dan v venenju in odhajanju ????
Ali lahko izklopiš svoje misli,, za vrati ???
Pa so prišli izvidi,
takšni kot so jih pričakovali…
samo jaz sem do zadnjega sanjala , sanje upanja…
Metastaze v kostnem mozgu  in zato se trombociti skrivajo in nočejo na plan …hmmm.
O tem , kaj to pomeni…ne bom razpletala,
ker je klobčič  zavezan tako zelo na kratko…
ma naj ostane v kotu in se praši,
naj ga pajki odenejo v mrežo …
So še čudeži ?
Današnja noč, jih je peljala, tja za nevihtne oblake strel in grmenja,razbesnele v mojih črnih mislih ….
Naj se zgodijo,,,
A si jih ne zaslužim ?
Ali nisem vedno tako z veseljem dajala?
Ali nisem vedno bila tam kjer ….sem ljubila?
Naj se zgodi…
A ne,,,mačke imamo več življenj….samo moje naj bo tu in sedaj…
Pa me je vprašal…
Ksenija , o čem razmišljaš?
Ja,res razmišljam…o ŽIVLJENJU
O sreči , ki jo imamo , ker smo imeli to možnost, da smo se rodili , po možnosti zdravi in obdani s skrbjo in ljubeznijo vseh okoli nas.
O sreči, da smo dozoreli v čudovite osebke spojene z naravo in prijateljstvom.
O sreči, da se zavedamo in jo nadgrajujemo s spoznanji  življenja.
O sreči, da smo obdani s srčnimi ljudmi  in da se tega tudi zavedamo.
O sreči , ki jo dobimo ,če smo mi do ljudi vljudni, zahvalni, prijazni ,tolerantni…
in tako se vračajo vsi nasmeški in pozornosti…
Ja sreča je,če jo daš,
ker sreča je metulj,ki prileti nazaj,
odet v mavrične barve SREČE.
20170622_133517

Štiri stene

Sanjski prvi teden
 nove poti , se je končal sanjsko..
tako zelo…kot se dogajajo pravljice.
Takšne…
ki se pripovedujejo iz roda v rod.
S srečnim koncem…
Tam na s soncem obsijani skali , zmehčani od vetra in valov,
mehki kot mah spomladi,sva ležala z roko v roki , ljubimca in praznovala svojih 36 let ljubezni…
preplet rok , ki pove več kot tisoč besed…obsijana s soncem …srečna.
Pravljica,,,,,,,,,,ne   resničnost.
Kako malo jih doživi  to pravljico ?Čokolade..sladkobe življenja.
D zvečer odpotuje…
Ponedeljek navrže čili v nov teden nove
poti….pekočega , nasekljanega  v drobne koščke…z vso močjo.
Zbudim se z drobnimi rdečimi pikicami po rokah,kri mi teče iz nosu…
Že od januarja sem čutila posebno utrujenost te kemoterapije…
tudi tako je bilo tu,vendar moja želja in odločitev nove poti…mi je dajala zagon…verjela sem…ne verjamem še ,da bom zmagala.
In tako me prijateljica Jasna ,dobra dušica iz Cunskega odpelje v bolnico…hm izvidi katastrofa…hemoglobin 55,trombociti 18…pritisk 70/41….dobim infuzijo…
malo mi je bolje…
pokličem moji zdravnici domov…kako so prijazne…so zdravniki , ki jim lahko zaupaš…ali pa moramo tudi mi bit prijazni ….da si prisližimo zaupanje in vdanost ?
Tako se odločimo, počakamo v miri do ponedeljka…nimam srca obremenjevat mojih domačih…vse počaka.
Delam vse tako , kot prejšnji teden…več le počivam…saj drugega itak ne morem…in meditiram..sprijaznim se s stanjem in nič se ne sekiram…čas bo moj sopotnik.
Preživimo čudovit vikend,kot da sem zdrava…vesela…ob meni je tudi naš Mezinček…čoln, morje, delfini…
Še kozarček šampanjca tam na odprtem morju valovanja.
Zakaj sem tak pozitivc?
Od kod me nosi ta energija?
Kdo bi vedel ?,,,,,Od tebe OČI ?
Pa jaz sem res tak SREČNEŽ?
Na mojem spomeniku bo pisalo
  TU PLAVA  SREČNICA.   (ne počiva)
No pa sem v tretjem tednu
Bolnica tu na mojem Koroškem
Počutim se varno v rokah domačih ljudi..
dve transfuzije,
4  x trombociti,….
deksametazon…pa nič bolje.
Hemoglobin 95, trombociti te barabice 11,
markerji 4250
Hm…stikajo glave,vem da jim scena v tem dejanju ki ne sledi scenariju…ni všeč
Jaz igralec , pa se v mirnem pričakovanju srečnega dejanja , prepuščam odprtih rok.
Ne dragi moji,sledil bo preobrat…tako kot si želim.
P.S.
V torkih zvečer te obiščejo v sobah cerkveni poslanci,,,jaz nevernica …..
vernica v svojo vero,vero v sebe in mojo ljubezen privolim v molitev….v temni sobi…nastanejo vibracije zaupanja v lepši jutri, zaupanje v življenje.
Priznam,ne slišim besed molitve…solze lijejo kot v najhujši nevihti razbesnelega neba…moje duše…šele sedaj vem kako mi je le bilo hudo…hvala vam…bilo je poslano
..vse ob pravem trenutku..

Nova pot v maju

2018-05-09-PHOTO-00000791
No, pa se je končal moj prvi teden.
 
To pa ni bilo enostavno,
šele danes sem zadihala
s polnimi pljuči , brez šumenja v glavi,
brez vrtenja,
brez omedlevic….
še slabost počasi odhaja.
Končno sem pojedla celo malico,
ta naš sadež …jabolko.
Vse od zadnje kemoterapije nisem imela apetita oz količina je bila zelo majhna.
Že tako oslabelo telo, ki ni imelo energije,
ne moči, ne volje, mišic…
kot prazna vreča v zaprašenem kotu .
Težek je bil ta začetek.
Ker pa sem se odločila…
za sebe,
za moja dva fanta,
za moje vse, ki vas poznam,,,doma ali samo tako…
ni važno..bom naredila vse kar zmorem in znam.
V velikem , ne ZELO velikem številu ste mi poslali informacije,
takšne in drugačne…in jih bom še vesela..
HVALA
Vse sem prebrala,še berem in iščem.
Sedaj imam prvotno pot…in to je ta o kateri danes pišem,,,še enkrat pa vas vse opozarjam:
“Jaz sem jaz……ti si ti…
če bo meni pomagalo???
ni rečeno da bo tebi…je pa to klobčič zvitega znanja dvanajstih let”
Jaz sem v vseh teh letih imela štiri velike sreče:
1. telo oz organe , ki se neizmerno hitro regenerirajo
2. ogromno veselja in volje
3. mojega spremljevalca…Duško (hvala)
4. znanje, da znam prisluhnit mojemu telesu
 
No pa naj se prične.
Umaknila sem se v moj Čunski…samoto,sonce ,morje..
za vse to , potrebujem mir v svojem srcu..
Moja prva dva tedna sta namenjena pridobivanju moči,da sploh lahko pričnem ponovno  ŽIVET .
 
Hrana prvega tedna:
ZJUTRAJ:
 
Skuta .če je le možno kozja…laneno olje…10 borovnic..5 malin..10 mareličnih koščic…v mlinčku zmleto (1 žl laneno seme..1žl neoluščeno proso…3 klinčki..1žl čia semena)
vse dodaš dobro premešani skuti z lanenim oljem in poješ…če je presuho dodaš kozje mleko ali rastlinsko mleko.
MALICA:
 
jabolko
 
KOSILO:
 
miso juha..
v 2dcl mrzle vode daš ščep wakami alg..med kuhanjem dodaš 2 korenčka..in riževe rezance ali že kuhan polnozrnat riž..dodaš zeleno zelenjavo…ne kuhaj več samo, da zelenje oveni …odstavi in vmešaj miso..(če le dobiš rižev.)..potem ne pogrevaš več.
Miso juha , je moja dolgoletna sopotnica.
MALICA:
 
solata  s krompirčkom…limono…olivnim oljem in malo soli
 
VEČERJA : do 18 ure
riž,ajda,ali proso z zelenjavo,kot rižota ali zelenjavna gosta juha
ali
skuta kot zjutraj brez mareličnih k.
PIJAČA:
 
2 l tople vode
2 dcl zeleni čaj
2 dcl konopljin čaj s cbd
2 dcl koprivin čaj
no prvo zelen..nato koprivin..nato konopjlin.
 
DAN:
 
V postelji dihalne vaje
10x globok vdih v pljuča
10x globok vdih v trebuh
nato malo počakaj preden vstaneš.
 
Nato grgraš hladno prešano sončnično olje..tako nekako 10 minut…izpljuneš v wc in nato si spereš usta in popiješ 3 dcl tople vode.
20 minut vaje joge ali tibetančki…tako po svoje..predvsem je važno da ustvariš pretok v svojem telesu…pa saj je tvoje..
končno zajtrk
 
nato počasi hrana in pijača ,kakor ti paše
samo vedi…v tekom dneva moraš eno uro posvetit hoji  ..nujno…
 
Pred spanjem:
 
narediš nekaj vaj…predvsem “svečo “,
jaz potem fino spim.
Vsak večer pa v postelji ,si vzami čas in se zahvali sebi, ker si si vzela tokom dneva čas za svoje telo, ker je tvoje in od nikogar drugega ,to je tvoja last in največje bogastvo.
 
RAD ,RADA SE IMEJ !
 P.S.
V mojem programu se prepletajo še druge stvari…vse še zveste…za danes to .
Jaz pa v nov teden.
Srečna ,
ker pridobivam energijo in nasmeh .
Zdaj grem pa plavat,adijo.

Čas spokojne odločitve

April se poslavlja s soncem obsijan čas spokojne odločitve.
Zakaj bi lagala in vas zavajala,da je odločitev bila enostavna in gladka.
Daleč od tega.
Nekdo bi rekel…če imaš “jajca”.
Ja!Ja imam jih !!
Tehtala sem vsak gramček posebaj,
malo na levo…malo na desno…
tehtnica je škripala pod težo za in proti,
pa se je prevesila tja,kjer hoče srce.
Dala sem si čas,določila dan,kraj,potek.
Imam na sumu,da je brala,da je pričakovala
da je vedela,kaj si želim.
Hvala.
Tako mi je bilo lažje.
Čas ? Bo tekel v popolnem miru,
tako počasi,
kot bom potrebovala.
Naj bo čas moj prijatelj v dosegu željene poti k …ne vem.?… da ne bo ozdravitve…
bo pa mi lepo,ker ne bo bolečin .
Dovolj je je bilo,dovolj sem se mučila…
V mojem Čunskem,,,samo to mi je žal,ker ga ne bo ob meni ,ker me zvečer ne bo objel in mi dal miren sen.
To bom pogrešala…škoda.
Vem pa ,da bo v mislih vsak dan z menoj…čeprav tam na celini !
Cenim,da si mi dal to svobodo odločitve in vem , da mi verjameš v mojo pot.
Zadnji aprilski večer , na tako mirnem morju obsijanem s soncem moči življenja…
utaplja se tam v daljavi…
plujemo stran..
daleč stran , proti polni luni ,
ki nas bo objela tu na barki prijateljstva.
P.S.
Pot ki sem jo izbrala ,
se bo pisala sproti..
odkrito in brez skrivnosti,,,
Mogoče kdaj …komu…kje…pomaga?
Vam pa polagam na srce,
zaupajte
v znanje uradne medicine,,,
zaupajte
v svoje telo,,,
zaupajte
v svojo pot,,,
kakršno koli si boste izbrali,
ker telo je vse kar je le TVOJE !
Rada vas imam in to je to !!

Tudi sonce je zašlo

Velikonočni ponedeljek , s soncem obsijano jutro.
Žarek poboža mi obraz,  na mehkem vzglavniku . Pomežikam in poskušam odpret oči , ki so tako suhe kot vse v meni , je zažgano, od te kemoterapije…ja , zdrave in rakaste celice več nimajo sokov življenske energije…počasi,
 res počasi mi le uspe
in ustnice se mi razlezejo v velik, srečen nasmeh….
modrina neba obsijana s soncem…
Kaj je lepšega ?
Pocukam mojega zaspanca , ga močno objamem in mu stisnem en tak, ta pravi ljubezenski poljub…vstani…greva…
nazadnji dan smučarske sezone na Kopah.
Pohodne smučke in se zapodima v hrib….
ja , D in psička…jaz po par korakih lovim sapo.
Nič ne pomaga…ne sonce , ne svež pohorski zrak…ne ptičje žvrgolenje…ne moja želja…ne moja trma..
nič…
Do prvega hribčka ..porabim še zadnji atom energije.
Pred očmi ni sonca in belih kristalčkov snega..
črnina…
kot da padam v brezno brez dna.
Spomnim se Armstronga ko opisuje kako po tretji kemi se vsede na kolo in v prvi vspetini ga prehiti ženička s cekrom zelenjave v košari….ja mene bi sedaj še polž prehitel…sreča ,da ne lezejo po snegu,
imam pa res srečo.
Vsa besna pridem domov…kako zelo sem žalostna.
Pa saj bo bolje!
Ne ,ne bo.
Dolgo predolgo traja to zažiganje vseh vitalnih celic mojega telesa.
Sreda,,, nič ne komentiram,nič ne razpravljam…
pohlevno pustim še zadnjo kemo…
o tumorskih markerjih se sploh več ne pogovarjama…
nima smisla…
Zadnja kema  !
13 .še ct…23.zadnji pogovor….Slovo .
11 let prijateljstva se končuje tako kot se končujejo prijateljstva ,s stiskom roke in iskrenim pogledom.
Grem svojo ,
novo pot !
Kaj mi bo dala ?
Mir ! Mir v duši in v mojem telesu.
Zaslužim si to.
Moj zelo ljub pisatelj Tiziano Terzani
v knjigi..Še en krog na vrtiljaku….
ki sem jo brala že nešteto krat….
piše:::
Zdravilec je malemu dečku dal napoj …vendar deček v mukah umre.
Skrušen zdravilec gre do svojega učitelja in ga v solzah vpraša , kaj je storil narobe in le ta mu odgovori….
                     Nisi molil , dragi moj .
Takrat , ko več ne zaupamo
 predvsem ne  verjamemo ,,
takrat ,
ko nas zdravijo zdravniki ali zdravilci brez zaupanja v ozdravitev….
takrat ni ozdravitve.
Sedaj ležim v mehki postelji ,
v krčih bolečih nog,rok…
hecno ,tako vsaj vem…da sem še …tu.
Zunaj se oglašajo naše ptičke selivke,
kako sanjsko  pesem žvrgolijo…
pojdite ven in se jih naposlušajte…
kaj vemo,
kako dolgo nam še bodo tako lepo žvrgolele ???
20180317_14154720180320_163122

Kje si sonce?

Kje si sonce?
Kje je tvoja toplota?
 Kje so tvoji žarki,ki bi božali moje utrujeno,boleče telo?
Kje ?
Za katerim vogalom čepiš  in se skrivaš?
Nesramen si, jezna sem na te……veš dovolj je te zime, mraza, megle, turobnih misli….dovolj!
Pridi  in  ostani…ne pa ,da se prikažeš ,nam daš kratek nasmeh radosti…in jo pobrišeš spet daleč stran .
Ostani….ostani za dolgo.
Veš ,osrečil boš toliko žalostnih ljudi, premraženih živalic ,zaprtih popkov rožic, brstov dreves, ki te čakajo ,tako kot jaz.
Kako bi mi bilo lažje prenašat kemo ,
ta strup , ki se mi pretaka po žilah….
in naj mislim , da je to moje zdravilo ,
da ga sprejmem kot zlato kapjico zdravja…..
če pa me priklene na posteljo drhtečih nog, bolečih mišic,…..
če bi me grel  ,bi bilo vse lažje, privabil bi mi velik nasmeh in pregnala bi s skupnimi močmi žalost.
Zaupala bi ponovno v uspeh zdravljenja, sprostila bi utrujeno telo in se podala v moj cvetoč Čunski …
tam kjer mi sreča piše pesem življenja,
tam na skalnati pečini dehtečega smilja ,  žajblja in nežnega timijana…
kaplice me osvežijo, slane bele sledi na moji ogreti koži rišejo zemljevid ljubezni do življenja.
Živeti s soncem objeti …to si želim , ti tudi ?
Seveda, vsem nam je sonce in njegova toplota hrana vsaki drobni celici telesa…
zato ,
naj posije , naj nas obda z magičnim sijem ….naj bo pomlad , cvetočih travnikov ..
srečnih ljubečih prepletenih parov…
                    LJUBEZEN
Kako si želim, da vam bo življenje pisalo sonce in ne bolezen  ….vsem vam poznanim in vsem, ki berete oz ste del moje poti…