Sonce je zašlo

SEM VPRASALA SONCE

Kako si videlo moje življenje?

Oh draga Ksenija! Ti si živela srečno. Iz vsake solzne kapljice si naredila poljub, iz vsake bolečine si naredila objem, iz vsake žalosti si naredila smeh. Ti, ki si znala živeti. Ker živeti moraš znat!

DVA ROJSTNA DNEVA

Dvanajst let – praznujem dva rojstna dneva.

Zato sem lahko spet srečna! Prvega sem praznovala 58 let doma ali v mojem Zabodarskem, v objemu rdečih gladiol z mojimi prijatelji, vendar vedno v objemu moje ljubezni Duškota in moje druge ljubezni Mihe. To je dan poletnih sanj, poletnih oblekic, pisanih, rožastih in veselih.

Drugič praznujem samo v objemu mojega Dušana, ker je to najin dan in marsikdo bi rekel, zakaj praznuješ ta dan. Ja zato, ker sem srečna, da sem jih iz 3eh obljubljenih mesecev naredila 12 let prepletenih objemov, kljub vsem bolečinam, kemoterapijam, vzponom in padcem. To sva praznovala samo midva, ki veva, kaj vse sva dalapridobila. Zato trdim, življenje je vsaka minuta, ker živiš samo enkrat.

VOLJA

Zdravilo VOLJA in želja po življenju se ne prodaja v nobeni lekarni. Vzrok je samo eden, nikoli je ne bodo znali izdelati. Izdelamo jo lahko samo mi in volja naj bo tvoja velika prijateljica.

Volja je to, da SI, zgodaj zjutraj, ko vstaneš in zadihaš prvi dih, se nasmejiš, objameš njegove roke, ga stisneš v objem in si pričaraš najlepši nasmeh na obraz. Vstaneš in si zmagovalec.

So bili trenutki, dnevi, tedni, ko sem te iskala, draga VOLJA. In ko je bilo še najbolj hudo, sem se podala na najvišji hrib s pomočjo Dušana in sva po polžje preplezala do vrha. Toda bila sva zmagovalca! Iščite VOLJO, naj vas nikoli ne zapusti.

POTOVANJA

Najlepše zgodbe se dogajajo na potovanjih. Marsikdo bi rekel, najlepše je doma, ampak v to nikakor ne dvomim. Toda takrat, ko se iz dneva v dan boriš, oj kako lepo je zamenjati okolje. Zamenjat meglice turobnosti današnjega dne in se tudi jaz napotim v objemu ljubezni s ptico v tople sončne kraje nasmejanih ljudi in tam postane življenje lažje. Tam začutiš pristno življenje, malenkosti, na katere si že pozabil. Pogrešaš sina, domače, prijatelje, ampak kaj, ko veš, da je tudi on srečen v objemu svoje Anje. In vse je naenkrat postavljeno kot lego kocke v velik hrib sreče.

ČUNSKI

Vse pa se začne in konča v našem Čunskem…. V našem čudovitem Zabodarskem, ko že navsezgodaj pojejo škržati najlepšo pesem življenja, ki je segala v globino srca, ki je ne igra noben orkester, kjer zaplavaš v objemu modrine mrzlega morja, ki se v daljavi stika z modrino neba, tu in tam zaplava bel oblaček in te spomni, dato niso sanje. Srce bi počilo od sreče, bije tako močno, ampak njegovi objemi  ti dajejo vedeti, da je to zaradi ljubezni.

Proti večeru se odpraviš na vse bele kamenčke, dolga uvala, obsijana s popoldanskim soncem, kjer se čas ustavi. Tam ti pogled odplava proti soncu oranžno rdeče barve, ki te obžari s to posebno toploto in milino in tam, dragi moji sem v mislih odplavala v to ožarjeno sonce ljubezni.

Med plavanjem so misli bile pred 26-timi leti, ko sem prinesla domov štručko, čudovitega sina in potem so odplavale še 37 let v dneve, ko se kje rodila najina ljubezen, dragi Dušan – hvala ti!

In še vedno plavam, prav počasi, nakar sonce pade v morje, vse postane temno, črno in luna zamenja njen sij.

Rada vas imam! Živite del življenja, kot sem ga živela jaz in boste videli, vse bo lažje….

In dragi moji tja sem odplavala sedaj še jaz in naj vam povem, pogrešam ju že danes, dragi Duško in Miha, moja družina in vse vas, ki ste danes tu in tisti, za katere vem, da ste z menoj. Sonce je zašlo, samo še zvezdice svetijo na nas.

26. julij 2018

Advertisements

Škržati

Pa sem le zamenjala štiri stene za prostranost turkiznemodrine morja,
ki se v daljavi stika z najlepšo barvo neba,
ki jo zmoti bel oblaček  tu in tam…da je vse še bolj kičasto,,,
Letos so škržati peli tako zelo veselo,
da mi je v srcu igrala pesem,
ki je ne igra noben orkester..je to nirvana?
Še v sanjah nisem upala,še v scenariju ni bilo napisano,da bom to doživela…
čeprav vedno nosim v srcu kanček optimizma,
sedaj ga nisem.
Kako hudo je bilo,vemo mogoče šele sedaj.
Kje sem imela še moč,
da sem ob vsem tem še praznovala z mojimi tremi osebami
 B.na čolnu???
 Z.na v petek…???
 I.v soboto???
Kako sem bila srečna goti da sem bila ob tebi na ta čudoviti večer  …veš?
Ponedeljek je prinesel realnost,,,
odhod… in spet odhod…trombociti…9,pritisk 50/32…da o drugih parametrih ne govorim…
Pa po štirinajstih dneh ko se trombi dvignejo na veličastnih 37…dobim dovoljenje za moj Lošinj,,,
Če bi jodlala bi..ali pa sem ..kdo ve???
Jutra v zabodarskem tam ob 7 zjutraj,,,
sonce mi ne paše…
zvečer sončni zahodi na Kamenčičih…
Ali srce lahko poči od sreče ?
Stiskala sem ga ,močno v objemu mojega Duška,tako sem bila srečna.
Ko ti mož streže ,kuha ,te umiva, maže,…
ko te skoraj nese na plažo,
ker ti nimaš moči,
ker ti je vse napor…
ti, ki si tu prehodil kilometre ,
ti, ki si cele dneve vandral po teh belih skalah,,
ti ,ki si prekolesaril po dolgem in počes vse kotičke ,,,
sedaj ob močni roki ,drhteč, nemočno stopiclaš do cilja.
Sprva ti je nerodno,
se jočeš, ob nemoči…
potem si hvaležen in kako zelo.
Ceniš in veš da je to ljubezen.
Ja , je !
No pa se je tudi to spremenilo,
jaz ki ljubim mrzlo vodo,me sedaj v tej topli vodi zebe in v prsnem košu stiska.
Slovo….
Slovo z Lošinja je tako źalostno.
Ga bom še videla ?
Doźivela?
Kaj bi dala za objem mojih dragih 23. tam v Zabodarskem?
Kaj bi dala za sončen zahod na Kamenčičih?
Kako so želje na enkrat tako drugačne…
nič materijalnega, ne obleke, ne nakit,,,
samo objemi ljubih ljudi…
mojih domačih dragih oseb…
Slaba kri , utrujenost .
Spet Ljubljana, kemoterapija ,brez transfuzij ne gre…
Kako dolgo bo tako ?
Sedaj sem v objemu Uršlje Košenjaka…zelene Drave…
moj vrt, sivka in vrtnice…
ležalnik,
vsi metuljčki, čebele , diši in vse buhti…
Ali vidite tudi vi vse to ???
Ali  slišite vdihe svojega dragega zjutraj ko se dela dan, ?
Ga primete za zlate roke hvaležnosti in ga objamete ?
Danes , jutri…ni važno kako dolgo…danes je tu…in ti ob njem.
Lahko to pozabiš …pojutrišnjem?
Mogoče …eni   ?
Jaz, ne bi !
Še 13 dni….mi uspe ?
Kaj misliš ?
A0CFC650-AFE8-4CA5-B717-BAA128A0D7DD

Štiri stene

Štiri stene so še vedno moj “dom”,
ki me vedno bolj duši in grize.
Jaz, dekle akcije in energije že tretji teden zbiram moči, za nekaj malih strumnih korakov.
Ta pot je vedno bolj klavrna,,,
kaj bi pisala drugače,
če so trnji posuti tam ,kjer bi morali bit cvetni listi rdeče dišeče vrtnice.
Slovenj gradec ,,hvala vam ,
bili ste tako zelo predani in pozorni, srečna sem, da se je vse začelo pri vas ,
lažje sem spolzela sem na onkologijo…
ki sem se je res bala…
Ljubljana,,,nadaljuje se pozornost in srčnost osebja ,ki je tako predano svojemu poslanstvu…vsak po svoje,
se trudi in vam povem,,,
težko je to delo…
gledaš ljudi vsak dan v venenju in odhajanju ????
Ali lahko izklopiš svoje misli,, za vrati ???
Pa so prišli izvidi,
takšni kot so jih pričakovali…
samo jaz sem do zadnjega sanjala , sanje upanja…
Metastaze v kostnem mozgu  in zato se trombociti skrivajo in nočejo na plan …hmmm.
O tem , kaj to pomeni…ne bom razpletala,
ker je klobčič  zavezan tako zelo na kratko…
ma naj ostane v kotu in se praši,
naj ga pajki odenejo v mrežo …
So še čudeži ?
Današnja noč, jih je peljala, tja za nevihtne oblake strel in grmenja,razbesnele v mojih črnih mislih ….
Naj se zgodijo,,,
A si jih ne zaslužim ?
Ali nisem vedno tako z veseljem dajala?
Ali nisem vedno bila tam kjer ….sem ljubila?
Naj se zgodi…
A ne,,,mačke imamo več življenj….samo moje naj bo tu in sedaj…
Pa me je vprašal…
Ksenija , o čem razmišljaš?
Ja,res razmišljam…o ŽIVLJENJU
O sreči , ki jo imamo , ker smo imeli to možnost, da smo se rodili , po možnosti zdravi in obdani s skrbjo in ljubeznijo vseh okoli nas.
O sreči, da smo dozoreli v čudovite osebke spojene z naravo in prijateljstvom.
O sreči, da se zavedamo in jo nadgrajujemo s spoznanji  življenja.
O sreči, da smo obdani s srčnimi ljudmi  in da se tega tudi zavedamo.
O sreči , ki jo dobimo ,če smo mi do ljudi vljudni, zahvalni, prijazni ,tolerantni…
in tako se vračajo vsi nasmeški in pozornosti…
Ja sreča je,če jo daš,
ker sreča je metulj,ki prileti nazaj,
odet v mavrične barve SREČE.
20170622_133517

Štiri stene

Sanjski prvi teden
 nove poti , se je končal sanjsko..
tako zelo…kot se dogajajo pravljice.
Takšne…
ki se pripovedujejo iz roda v rod.
S srečnim koncem…
Tam na s soncem obsijani skali , zmehčani od vetra in valov,
mehki kot mah spomladi,sva ležala z roko v roki , ljubimca in praznovala svojih 36 let ljubezni…
preplet rok , ki pove več kot tisoč besed…obsijana s soncem …srečna.
Pravljica,,,,,,,,,,ne   resničnost.
Kako malo jih doživi  to pravljico ?Čokolade..sladkobe življenja.
D zvečer odpotuje…
Ponedeljek navrže čili v nov teden nove
poti….pekočega , nasekljanega  v drobne koščke…z vso močjo.
Zbudim se z drobnimi rdečimi pikicami po rokah,kri mi teče iz nosu…
Že od januarja sem čutila posebno utrujenost te kemoterapije…
tudi tako je bilo tu,vendar moja želja in odločitev nove poti…mi je dajala zagon…verjela sem…ne verjamem še ,da bom zmagala.
In tako me prijateljica Jasna ,dobra dušica iz Cunskega odpelje v bolnico…hm izvidi katastrofa…hemoglobin 55,trombociti 18…pritisk 70/41….dobim infuzijo…
malo mi je bolje…
pokličem moji zdravnici domov…kako so prijazne…so zdravniki , ki jim lahko zaupaš…ali pa moramo tudi mi bit prijazni ….da si prisližimo zaupanje in vdanost ?
Tako se odločimo, počakamo v miri do ponedeljka…nimam srca obremenjevat mojih domačih…vse počaka.
Delam vse tako , kot prejšnji teden…več le počivam…saj drugega itak ne morem…in meditiram..sprijaznim se s stanjem in nič se ne sekiram…čas bo moj sopotnik.
Preživimo čudovit vikend,kot da sem zdrava…vesela…ob meni je tudi naš Mezinček…čoln, morje, delfini…
Še kozarček šampanjca tam na odprtem morju valovanja.
Zakaj sem tak pozitivc?
Od kod me nosi ta energija?
Kdo bi vedel ?,,,,,Od tebe OČI ?
Pa jaz sem res tak SREČNEŽ?
Na mojem spomeniku bo pisalo
  TU PLAVA  SREČNICA.   (ne počiva)
No pa sem v tretjem tednu
Bolnica tu na mojem Koroškem
Počutim se varno v rokah domačih ljudi..
dve transfuzije,
4  x trombociti,….
deksametazon…pa nič bolje.
Hemoglobin 95, trombociti te barabice 11,
markerji 4250
Hm…stikajo glave,vem da jim scena v tem dejanju ki ne sledi scenariju…ni všeč
Jaz igralec , pa se v mirnem pričakovanju srečnega dejanja , prepuščam odprtih rok.
Ne dragi moji,sledil bo preobrat…tako kot si želim.
P.S.
V torkih zvečer te obiščejo v sobah cerkveni poslanci,,,jaz nevernica …..
vernica v svojo vero,vero v sebe in mojo ljubezen privolim v molitev….v temni sobi…nastanejo vibracije zaupanja v lepši jutri, zaupanje v življenje.
Priznam,ne slišim besed molitve…solze lijejo kot v najhujši nevihti razbesnelega neba…moje duše…šele sedaj vem kako mi je le bilo hudo…hvala vam…bilo je poslano
..vse ob pravem trenutku..

Nova pot v maju

2018-05-09-PHOTO-00000791
No, pa se je končal moj prvi teden.
 
To pa ni bilo enostavno,
šele danes sem zadihala
s polnimi pljuči , brez šumenja v glavi,
brez vrtenja,
brez omedlevic….
še slabost počasi odhaja.
Končno sem pojedla celo malico,
ta naš sadež …jabolko.
Vse od zadnje kemoterapije nisem imela apetita oz količina je bila zelo majhna.
Že tako oslabelo telo, ki ni imelo energije,
ne moči, ne volje, mišic…
kot prazna vreča v zaprašenem kotu .
Težek je bil ta začetek.
Ker pa sem se odločila…
za sebe,
za moja dva fanta,
za moje vse, ki vas poznam,,,doma ali samo tako…
ni važno..bom naredila vse kar zmorem in znam.
V velikem , ne ZELO velikem številu ste mi poslali informacije,
takšne in drugačne…in jih bom še vesela..
HVALA
Vse sem prebrala,še berem in iščem.
Sedaj imam prvotno pot…in to je ta o kateri danes pišem,,,še enkrat pa vas vse opozarjam:
“Jaz sem jaz……ti si ti…
če bo meni pomagalo???
ni rečeno da bo tebi…je pa to klobčič zvitega znanja dvanajstih let”
Jaz sem v vseh teh letih imela štiri velike sreče:
1. telo oz organe , ki se neizmerno hitro regenerirajo
2. ogromno veselja in volje
3. mojega spremljevalca…Duško (hvala)
4. znanje, da znam prisluhnit mojemu telesu
 
No pa naj se prične.
Umaknila sem se v moj Čunski…samoto,sonce ,morje..
za vse to , potrebujem mir v svojem srcu..
Moja prva dva tedna sta namenjena pridobivanju moči,da sploh lahko pričnem ponovno  ŽIVET .
 
Hrana prvega tedna:
ZJUTRAJ:
 
Skuta .če je le možno kozja…laneno olje…10 borovnic..5 malin..10 mareličnih koščic…v mlinčku zmleto (1 žl laneno seme..1žl neoluščeno proso…3 klinčki..1žl čia semena)
vse dodaš dobro premešani skuti z lanenim oljem in poješ…če je presuho dodaš kozje mleko ali rastlinsko mleko.
MALICA:
 
jabolko
 
KOSILO:
 
miso juha..
v 2dcl mrzle vode daš ščep wakami alg..med kuhanjem dodaš 2 korenčka..in riževe rezance ali že kuhan polnozrnat riž..dodaš zeleno zelenjavo…ne kuhaj več samo, da zelenje oveni …odstavi in vmešaj miso..(če le dobiš rižev.)..potem ne pogrevaš več.
Miso juha , je moja dolgoletna sopotnica.
MALICA:
 
solata  s krompirčkom…limono…olivnim oljem in malo soli
 
VEČERJA : do 18 ure
riž,ajda,ali proso z zelenjavo,kot rižota ali zelenjavna gosta juha
ali
skuta kot zjutraj brez mareličnih k.
PIJAČA:
 
2 l tople vode
2 dcl zeleni čaj
2 dcl konopljin čaj s cbd
2 dcl koprivin čaj
no prvo zelen..nato koprivin..nato konopjlin.
 
DAN:
 
V postelji dihalne vaje
10x globok vdih v pljuča
10x globok vdih v trebuh
nato malo počakaj preden vstaneš.
 
Nato grgraš hladno prešano sončnično olje..tako nekako 10 minut…izpljuneš v wc in nato si spereš usta in popiješ 3 dcl tople vode.
20 minut vaje joge ali tibetančki…tako po svoje..predvsem je važno da ustvariš pretok v svojem telesu…pa saj je tvoje..
končno zajtrk
 
nato počasi hrana in pijača ,kakor ti paše
samo vedi…v tekom dneva moraš eno uro posvetit hoji  ..nujno…
 
Pred spanjem:
 
narediš nekaj vaj…predvsem “svečo “,
jaz potem fino spim.
Vsak večer pa v postelji ,si vzami čas in se zahvali sebi, ker si si vzela tokom dneva čas za svoje telo, ker je tvoje in od nikogar drugega ,to je tvoja last in največje bogastvo.
 
RAD ,RADA SE IMEJ !
 P.S.
V mojem programu se prepletajo še druge stvari…vse še zveste…za danes to .
Jaz pa v nov teden.
Srečna ,
ker pridobivam energijo in nasmeh .
Zdaj grem pa plavat,adijo.

Čas spokojne odločitve

April se poslavlja s soncem obsijan čas spokojne odločitve.
Zakaj bi lagala in vas zavajala,da je odločitev bila enostavna in gladka.
Daleč od tega.
Nekdo bi rekel…če imaš “jajca”.
Ja!Ja imam jih !!
Tehtala sem vsak gramček posebaj,
malo na levo…malo na desno…
tehtnica je škripala pod težo za in proti,
pa se je prevesila tja,kjer hoče srce.
Dala sem si čas,določila dan,kraj,potek.
Imam na sumu,da je brala,da je pričakovala
da je vedela,kaj si želim.
Hvala.
Tako mi je bilo lažje.
Čas ? Bo tekel v popolnem miru,
tako počasi,
kot bom potrebovala.
Naj bo čas moj prijatelj v dosegu željene poti k …ne vem.?… da ne bo ozdravitve…
bo pa mi lepo,ker ne bo bolečin .
Dovolj je je bilo,dovolj sem se mučila…
V mojem Čunskem,,,samo to mi je žal,ker ga ne bo ob meni ,ker me zvečer ne bo objel in mi dal miren sen.
To bom pogrešala…škoda.
Vem pa ,da bo v mislih vsak dan z menoj…čeprav tam na celini !
Cenim,da si mi dal to svobodo odločitve in vem , da mi verjameš v mojo pot.
Zadnji aprilski večer , na tako mirnem morju obsijanem s soncem moči življenja…
utaplja se tam v daljavi…
plujemo stran..
daleč stran , proti polni luni ,
ki nas bo objela tu na barki prijateljstva.
P.S.
Pot ki sem jo izbrala ,
se bo pisala sproti..
odkrito in brez skrivnosti,,,
Mogoče kdaj …komu…kje…pomaga?
Vam pa polagam na srce,
zaupajte
v znanje uradne medicine,,,
zaupajte
v svoje telo,,,
zaupajte
v svojo pot,,,
kakršno koli si boste izbrali,
ker telo je vse kar je le TVOJE !
Rada vas imam in to je to !!

Tudi sonce je zašlo

Velikonočni ponedeljek , s soncem obsijano jutro.
Žarek poboža mi obraz,  na mehkem vzglavniku . Pomežikam in poskušam odpret oči , ki so tako suhe kot vse v meni , je zažgano, od te kemoterapije…ja , zdrave in rakaste celice več nimajo sokov življenske energije…počasi,
 res počasi mi le uspe
in ustnice se mi razlezejo v velik, srečen nasmeh….
modrina neba obsijana s soncem…
Kaj je lepšega ?
Pocukam mojega zaspanca , ga močno objamem in mu stisnem en tak, ta pravi ljubezenski poljub…vstani…greva…
nazadnji dan smučarske sezone na Kopah.
Pohodne smučke in se zapodima v hrib….
ja , D in psička…jaz po par korakih lovim sapo.
Nič ne pomaga…ne sonce , ne svež pohorski zrak…ne ptičje žvrgolenje…ne moja želja…ne moja trma..
nič…
Do prvega hribčka ..porabim še zadnji atom energije.
Pred očmi ni sonca in belih kristalčkov snega..
črnina…
kot da padam v brezno brez dna.
Spomnim se Armstronga ko opisuje kako po tretji kemi se vsede na kolo in v prvi vspetini ga prehiti ženička s cekrom zelenjave v košari….ja mene bi sedaj še polž prehitel…sreča ,da ne lezejo po snegu,
imam pa res srečo.
Vsa besna pridem domov…kako zelo sem žalostna.
Pa saj bo bolje!
Ne ,ne bo.
Dolgo predolgo traja to zažiganje vseh vitalnih celic mojega telesa.
Sreda,,, nič ne komentiram,nič ne razpravljam…
pohlevno pustim še zadnjo kemo…
o tumorskih markerjih se sploh več ne pogovarjama…
nima smisla…
Zadnja kema  !
13 .še ct…23.zadnji pogovor….Slovo .
11 let prijateljstva se končuje tako kot se končujejo prijateljstva ,s stiskom roke in iskrenim pogledom.
Grem svojo ,
novo pot !
Kaj mi bo dala ?
Mir ! Mir v duši in v mojem telesu.
Zaslužim si to.
Moj zelo ljub pisatelj Tiziano Terzani
v knjigi..Še en krog na vrtiljaku….
ki sem jo brala že nešteto krat….
piše:::
Zdravilec je malemu dečku dal napoj …vendar deček v mukah umre.
Skrušen zdravilec gre do svojega učitelja in ga v solzah vpraša , kaj je storil narobe in le ta mu odgovori….
                     Nisi molil , dragi moj .
Takrat , ko več ne zaupamo
 predvsem ne  verjamemo ,,
takrat ,
ko nas zdravijo zdravniki ali zdravilci brez zaupanja v ozdravitev….
takrat ni ozdravitve.
Sedaj ležim v mehki postelji ,
v krčih bolečih nog,rok…
hecno ,tako vsaj vem…da sem še …tu.
Zunaj se oglašajo naše ptičke selivke,
kako sanjsko  pesem žvrgolijo…
pojdite ven in se jih naposlušajte…
kaj vemo,
kako dolgo nam še bodo tako lepo žvrgolele ???
20180317_14154720180320_163122